Praznovanje dveh stoletnikov v Bakovcih

V mesecu septembru sta v Bakovcih slavila kar dva stoletnika, to sta Terezija Durič in Mihael Horvat. Gospa Terezija je praznovala v ponedeljek, 8. septembra, gospod Mihael pa v torek, 9. septembra, torej imata samo en dan razlike. Ob tem visokem jubileju smo jima čestitali tudi predstavniki KS Bakovci.

Terezija Durič, rojena Panker, se je rodila 8. 9. 1914 očetu Aleksandru in Mariji, rojeni Kreft, v preprosti kmečki družini v Pečarovcih. V družini je bilo skupaj šest otrok, že zgodaj pa so na žalost občutili bolečino ob izgubi brata, ki je umrl star komaj 12 let. Ostali bratje so dočakali visoko starost. Vse pa je že od nekdaj povezovala velika bratovska ljubezen. Terezija je osnovno šolo obiskala v Pečarovcih, že v mladih letih, in sicer s 16. leti jo je pot vodila s trebuhom za kruhom v Nemčijo in Francijo, kjer si je vsakdanji kruh služila z opravljanjem poljskih del. V Nemčiji je ob delu spoznala vedrejšo plat življenja – mladega Alojza, s katerim sta se zaljubila in leta 1939 tudi poročila. Družinsko srečo jima je prinesel prvi sin Franc, ki si je tudi sam ustvaril družino, ima tri otroke, in sicer – Karmen, Draga in Metko. Terezijo so tako kmalu razveseljevali vnuk in pravnuki, pa tudi pra pravnukinja. Tri leta po rojstvu prvega sina se je mladi družinici pridružila še hčerkica Marjetka, ki je ostala doma na domačiji. Terezija je zadnjih 5–6 let začela bolehati, zadnja tri leta jo je bolezen položila v postelj, od takrat ji nesebično stoji ob strani njena hčerka Marjetka. Ljudje Terezijo poznajo kot dobrosrčnega in veselega človeka. Naša jubilantka je že od nekdaj rada brala, še posebej verski tisk, ki ga prelista še danes, ko le zmore. Nikakor pa ne smem pozabiti na molitev, ki ji je dajala moči v težkih trenutkih življenja in ji daje moči še danes, ko je s preprostim, kmečkim življenjem v družbi svojih najbližjih dočakala 100. obletnico.

Mihael Horvat je bil rojen 9. 9. 1914, v Bakovcih očetu Janezu in Uršuli (roj. Brunec). V družini je bilo 14 otrok, 7 jih je umrlo že zelo zgodaj. Od ostalih otrok je v družini živelo 5 bratov in dve sestri. Pred dvema letoma je Mihaelu umrl najstarejši brat, in sicer je dočakal 104 let. Mihael je po osnovni šoli šel kot marsikdo »služit«, in sicer najprej v Gornje Petrovce in Sodišince, kjer je delal že kot šolar. Nato je odšel na Rakovnik, kjer je pomagal pri gospodinjstvu. Ko se je vrnil, je živel v stanovanju v Murski Soboti. Delal je v Tovarni mesnih izdelkov – Pomurka in na koncu v Agroservisu, kjer je bil vratar in čuvaj. Zadnjih 60 let se je iz Murske Sobote preselil na domačijo v Bakovce, kjer živi še danes pri nečakinji z družino. Mihael si svoje družine ni nikoli ustvaril, kot so povedali njegovi najbližji, je vedno živel za domače, ki jim je bil v veliko pomoč, dokler mu je zdravje dopuščalo. Zadnjih 12 let ga je bolezen priklenila na posteljo, je nepokreten, peša mu tudi spomin. Zanj skrbi nečakinja Cvetka. Domačini se ga spomnijo kot človeka, ki je rad hodil k maši, rad je molil, nikoli ni bil konflikten. Bil je raznašalec verskega tiska, ki ga je še posebej navduševal, to je bil Salezijanski vestnik. V mlajših letih je bil v veliko pomoč pokojnemu župniku pri gradnji župnišča. Domači pravijo, da se Mihael nikoli ni preveč sekiral, rad je zdravo in polno živel – mogoče pa je to ključ dolgega življenja.